Varuh človekovih pravic ali ombudsman (oz. angl. ombudsperson) je predstavnik ljudstva in institucija, ki varuje človekove pravice. Beseda ombudsman (umbuðsmann) je švedskega izvora in pomeni »predstavnik«.

Do leta 2001 se je institucija ombudsmana na državni ravni razširila v približno 110 držav po svetu. Poleg državnih obstajajo tudi regionalni, mestni, provincialni ombudsmani, nekatere države pa imajo ombudsmana na nacionalni, regionalni in subnacionalni ravni.

Institucije ombudsmana je bila prvič ustanovljena leta 1809 na Švedskem, ko je bil tam ustanovljen »predstavnik za pravičnost«. V druge države se je institucija začela širiti šele v 20. stoletju, ko so jo prve ustanovile tudi druge skandinavske države. Finska je institucijo varuha človekovih pravic ustanovila leta 1919, Danska leta 1955 in Norveška leta 1962. Največjo popularnost je institucija ombudsmana doživela v 60. letih 20. stoletja, ko so jo množično ustanavljale države Commonwealtha in druge, večinoma evropske države. Do sredine leta 1983 je bila institucija ombudsmana na nacionalni ravni ustanovljena v 21 državah, šest pa jih je delovalo na provincionalni/državni oziroma regionalni ravni.

Kot nadgradnjo nacionalne institucije ombudsmana je Evropska unija po načelih maastrichtske pogodbe ustanovila institucijo Evropskega ombudsmana. Prvi evropski varuh človekovih pravic je bil na položaj imenovan leta 1995, od 1. aprila 2003 pa ta položaj zaseda Nikiforos Diamandouros, ki je bil pred tem varuh človekovih pravic v Grčiji.

Naloga varuha človekovih pravic je preiskovanje nezakonitega ali nepravilnega dela državnih organov, postopek preiskave pa se začne na podlagi pobude. S soglasjem prizadetega lahko začne postopek tudi na lastno pobudo. Po poizvedbah in preiskavi izdela poročila o svojih ugotovitvah. Z njimi obvešča javnost in državni zbor. K sodelovanju v preiskavah vabi tudi funkcionarje in uslužbence državnih organov, za dodatna pojasnila pa lahko povabi kogarkoli za pričo ali izvedenca. Kot institucija ima varuh človekovih pravic dostop do podatkov in dokumentov, ki so v pristojnosti državnih organov. Sodeluje s sorodnimi ustanovami in njihovimi združenji v drugih državah ter z ustreznimi mednarodnimi organizacijami.

Varuh poleg tega obravnava širša vprašanja, pomembna za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost državljanov. Poleg preiskovalnega dela je naloga varuha, da državnim organom posreduje predloge, mnenja, kritike in priporočila ter, da izpostavi svoje stališče na različnih področjih z vidika varstva človekovih pravic. Državnemu zboru ali vladi daje varuh človekovih pravic tudi pobude za spremembe zakonov in drugih aktov ter pripravlja pobude za izboljšanje poslovanja in ravnanja s strankami.

Ena od nalog ombudsmana je tudi, da s soglasjem prizadetega vloži ustavno pritožbo ali zahteva presojo ustavnosti in zakonitosti v zvezi z dejanji državnih organov ali institucij.

Poleg tega opravlja varuh človekovih pravic tudi preglede zaporov in drugih prostorov, v katerih so osebe, ki jim je odvzeta prostost, ter drugih zavodov z omejeno svobodo gibanja. S tem zagotavlja varovanje človekovih pravic tudi v teh institucijah.

Glavni članek: Varuh človekovih pravic Republike Slovenije.

Institucija varuha človekovih pravic je bila v slovenski ustavni sistem vpeljana z novo Ustavo RS, ki je bila sprejeta decembra 1991. Varuha človekovih pravic v Ustavi RS opredeljuje 159. člen, ki določa, da se za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil z zakonom določi varuh pravic državljanov. Predhodnik ustanovitvijo institucije varuha človekovih pravic je podobne naloge v Sloveniji opravljal Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

• varstvo osebnih podatkov

• Uradna stran slovenskega Varuha človekovih pravic
• Transparency.org Arhivirano 2005-11-16 na Wayback Machine. - 'Kaj je Ombudsman'
• DCAF Backgrounder - 'Vojaški Ombudsman, (Maj 2005)'