VOOZH about

URL: https://sl.wikipedia.org/wiki/Velenje

⇱ Velenje - Wikipedija, prosta enciklopedija

Pojdi na vsebino
Velenje

Titovo Velenje (1981–1990)
Od zgoraj navzdol:
Panorama Velenja
Cerkev sv. Andreja, Fischerjeva grobnica
Vila Bianca, Vila Herberstein
Velenjski grad
Vzdevek:
Rudarsko mesto
Geografska lega Velenja v Sloveniji
Koordinati: 46°21′45″N 15°06′52″E / 46.36250°N 15.11444°E / 46.36250; 15.11444
Država👁 Image
Slovenija
Tradicionalna pokrajinaŠtajerska
Statistična regijaSavinjska regija
Mestna občinaVelenje
Ustanovitev20. september 1959
Površina
•Skupno12,6km2
Nadm. višina396m
Prebivalstvo
(2025)[2]
•Skupno25.642
•Gostota2.000preb./km2
Časovni pasUTC+1
Poštna številka
3320
Omrežna skupina03
Spletna stranwww.velenje.si
Velenje - Mestno jedro
LegaMestna občina Velenje
RKDšt.440 (opis enote)[3]
Velenje - Trško jedro
LegaMestna občina Velenje
Koordinati46°22′N 15°7′E / 46.367°N 15.117°E / 46.367; 15.117{{#coordinates:}}: ne more imeti več kot ene primarne značke na stran
RKDšt.13267 (opis enote)[4]

Velenje (izgovarjava[ʋɛˈlɛːnjɛ](poslušajⓘ); nemškoWöllan[5]) je mesto na slovenskem Štajerskem, sedež istoimenske mestne občine in s 25.235 prebivalci šesto največje slovensko mesto. MO Velenje ima 33.474 prebivalcev in je na sedmem mestu v Sloveniji. Med 10. oktobrom 1981 in 17. julijem 1990 se je mesto uradno imenovalo Titovo Velenje.[6][7] Mesto Velenje je bilo uradno odprto 20. septembra 1959 po enotnem gradbenem načrtu. Velenje je zaznamovalo rudarstvu s Premogovnikom Velenje odprtem 1875, v njemu so izkopali že preko 266 milijonov ton premoga[8], pri Starem jašku premogovnika je Muzej premogovništva Slovenije. Velenje je bilo več stoletij v lasti Habsburžanov, kar se kaže v izjemno bogati zapuščini gradov in dvorcev. Največji zaposlovalec v mestu je največji slovenski izvoznik Gorenje in tradicionalno Premogovnik Velenje. V Velenju ima sedež Šolski center Velenje, Visoka šola za okolje in enota Fakultete za energetiko.

Na izgradnjo mesta Velenje je imel daleč največji vpliv Premogovnik Velenje pod takratnim vodstvom direktorja Nestla Žganka. Besede iz takratnega časa, ki so vredne zapisa še danes:

Velenjski rudarji, ki svoj delovni dan preživijo pod zemljo potrebujejo velika, svetla sodobna stanovanja, okoli stanovanjskih naselj pa veliko zelenic in parkov!

Dediščine

[uredi | uredi kodo]

Arhitekturna dediščina

[uredi | uredi kodo]

Zaradi velikega števila gradov so Šaleško dolino tudi pogosto imenovali dolina gradov, saj je v srednjem veku bilo preko deset gradov na njenih bregovih, kar je največja zgostitev gradov na Spodnjem Štajerskem.

Gradovi in dvorci:

  • grad Velenje (nem. Wöllan) 13.stol,
  • razvaline gradu Šalek (nem. Schallegg) 12.stol,
  • grad Turn (nem. Thurn im Schalckthall) 13.stol,
  • razvaline gradu Ekeštajn, (nem. Eggenstein) 13.stol,
  • ostanki gradu Limberk (nem. Lilienberg) 12.stol,
  • grad Švarcenštajn (nem. Schwarzenstein) 14.stol,
  • Vila Bianca (Bianca Adamovich de Csepina) 19.stol,
  • Vila Herberstein (Marie Anne von Herberstein) 19.stol,
  • Graščina Gorica (nem. Goritzen) 16.stol,
  • Graščina Bevče,
  • Graščina Limberk (nem. Lilienberg),
  • Graščina Žitenberk,
  • Graščina Streliše,
  • Graščina Dobrava (nem. Gutenhard)

Okoliški gradovi in dvorci: Pakenštajn (nem. Pakenstein) 14.stol, Paškenštajn Baronija, Frauenburg, Forhtenek (nem. Forchtenegg) 13.stol, Grad Ravne - Gutenbihl (nem. Gutenbüchel) 16.stol, Žamberk (nem. Schaunberg), Šoštanj Amtshaus, Šoštanj Turn, Grad Šoštanj, Vila Široko, Vila Mayer, Grad Kacenštajn, Graščina Skorno.

Javni objekti

  • Titov trg 1959
  • Dom kulture Velenje 1959

Industrijska dediščina

[uredi | uredi kodo]

Zlasti po letu 1875, ko je Dunajčan Franz Mages z vrtanjem pri globini 101,6 m naletel na glavni lignitni sloj v Škalah in ko je posest leta 1885[9] kupil nemški poslovnež in vlagatelj Daniel von Lapp se je pričelo obdobje izrazite industrializacije, ko je z finančnimi vložki Lapp pripeljal železnico v Velenje in pospešeno pričel razvijati premogovnik ter postavil tudi prvo termoelektrarno in prvo tovarno premogovih briketov na štajerskem.

Šport

[uredi | uredi kodo]

Športna infrastruktura

[uredi | uredi kodo]

Delo v premogovniku je bilo vedno izrazito naporno vendar so vizionarji rudarjem omogočili smele načrte, da imajo v prostem času na voljo tudi kvalitetno športno infrastrukturo za regeneracijo in s tem zadovoljivo kvaliteto zdravja neglede na delo v vedno ne humanih okoliščinah. Premogovnik je vedno bil steber razvoja športa in je v svoji viziji izgradnje mesta naredil več športnih in večnamenskih objektov, ki ljudem uspešno služijo še danes.

Ime in grb mesta

[uredi | uredi kodo]

Ime mesta Velenje izhaja iz slovenizirane oblike nemškega imena Wöllan (oz. ponekod tudi Wöllach) za to mesto. Znani grb družine lastnikov Velenjskega gradu Wagen von Wagensberg se je uporabljal pred koncem prve svetovne vojne, ki je imel za simbol Hasburškega leva in napis v slovenščini občina Velenje in nemščini Gemeinde Wöllan.[navedi vir]

Pred hitro urbanizacijo v petdesetih in šestdesetih 20. stoletja Velenje, kot manjše trško središče, ni imelo lastnega mestnega grba, starih grbov lastnikov gradov niso želeli uporabljati. Med leti 1976 in 1992 se je uporabljal grb, ki je bil oblikovan v izrazito socialističnem slogu, kar je bilo značilno za čas SFRJ. V sredini je bil velik bel klin oziroma črka V, ki simbolizira Velenje. Na rdečem ozadju sta dve stilizirani roki, obrnjeni navzgor, ki simbolizirajo delo rudarje in industrijo, ki sta zaznamovala Velenje, ta grb je bil v uporabi do nastanka novega grba v 1990-ih.[10]

Leta 1992 se je za grb izbral motiv, ki se uporablja še danes. Na grbu je za obzidjem velenjskega gradu upodobljena modernistična stolpnica na rumenem ozadju.[10]

Znamenitosti

[uredi | uredi kodo]

Titov kip

[uredi | uredi kodo]

Titov kip v Velenju je javni spomenik s celopostavno figuro v nadnaravni velikosti. Posvečen je partizanskemu poveljniku, jugoslovanskemu predsedniku maršalu Josipu Brozu - Titu. Je največji bronast Titov spomenik na svetu. Stoji na zahodni strani Titovega trga - glavnega trga v mestu. Kip je delo znamenitega hrvaškega kiparja Antun Augustinčića in njegovih pomočnikov. Odkrili so ga 25. junija 1977 ob Titovi petinosemdesetletnici, po naročilu skupščine Občine Velenje. Kip je odlila zagrebška livarna Likum. Finančno so prispevale delovne in družbenopolitične organizacije in občani s samoprispevkom. Ne glede na razprave o spomeniku je mnenje občanov, da se spomenik ohranja, kot del zgodovine mesta in kot turistično znamenitost. Figura je obrnjena proti kipu rudarja (Alojz Kogovšek) in spominski fontani Onemele puške (Stojan Batič). Titov javni spomenik je zaščitena kulturna dediščina.

Kultura

[uredi | uredi kodo]
👁 Image
Avstro-Ogrska poštna znamka z žigom Wöllan (Slo. Velenje) leta 1874

Glasbeni ustvarjalci

[uredi | uredi kodo]

Velenjska Himna

[uredi | uredi kodo]

Velenje je eno redkih mest, ki ima tudi svojo himno. Pesem je nastala je v času najintenzivnejše gradnje mesta v zgodnjih 60. letih, tekst in glasbo je napisal 23.7.1959 Ivan Marin starejši. Naslov himne je “Graditeljem Velenja”, kot himno pa so jo potrdili svetniki na izredni seji ob prazniku Mestne občine Velenje v septembru 2011.[11]

👁 File:Rudnik Velenje 1958 (3).jpg
Velenjski rudarji leta 1958

VELENJSKA HIMNA - Koračnica Graditeljem Velenja; Avtor: I.Marin st. 1959

👁 Image
Poslovnež Daniel von Lapp lastnik Premogovnika Velenje od leta 1885-1910

1. Tam, kjer včeraj

še kmetič je z voli oral,

kjer manjkalo mlakuž ni in poplav.

Zgodil se je čudež čez noč,

zdaj staro vse je proč

in Paka ukročena žubori spev bodočnosti.


2. Vsem nam zdaj v ponos,

mesto že v soncu žari,

v njem naš doprinos

vsej naši skupnosti.

Velenje krasno ti si zdaj,

zares kot pravi gaj,

rodovom poznim bodi lik,

to naj bo naš vzklik!

Mestna občina Velenje leži v vzhodni polovici Šaleške doline ob dolinskem delu reke Pake. Mesto pokriva večji del nižje-ležeče vzhodne polovice Šaleške doline in se je v svojem razvoju zadnjih 60 let razširilo na nekdanja naselja in zaselke: Škale, Stara vas, Šalek, Pesje, Konovo, Gorica, Debrce, Preloge in Šmartno pri Velenju ter dele naselij Bevče, Paka pri Velenju, Škale in Podkraj pri Velenju. Vzhodna meja občine poteka po Dobrnskem podolju, preko potoka Pirešica, proti jugu na Ponikovsko planoto in Ložniško gričevje. Zahodna meja občine razpolovi Šaleško dolino v smeri sever-jug na območju nekdanje vasi Preloge, kjer danes pod dolinskim dnom poteka v Premogovniku Velenje najintenzivnejši odkop lignita in kjer meji na Občino Šoštanj. Meja se nadaljuje po spodnjem toku potoka Velunja do podnožja Graške Gore. Nekdanje Velenje (imenovano Staro Velenje) je danes le obrobno mestno naselje pod Velenjskim gradom.

Premogovnik Velenje oskrbuje s premogom Termoelektrarno Šoštanj, ki je bila v nedavni preteklosti vir onesnaževanja ne le v Velenju, ampak po celi Šaleški dolini in še šire. Z izgradnjo odžveplevalnih naprav, zaprtjem tokokroga izcednih voda iz deponije pepela, uresničevanjem ekološko sanacijskega programa in izgradnjo denox čistilne naprave na bloku 6 so se razmere v zadnjem času vztrajno izboljšale in predstavljajo zgledno urejene industrijske obrate v ekološkem smislu. [12]

Mestne četrti in krajevne skupnosti

[uredi | uredi kodo]

Mestne četrti (3)

[uredi | uredi kodo]
  • Velenje desni breg
  • Velenje levi breg-vzhod
  • Velenje levi breg-zahod

Krajevne skupnosti (16)

[uredi | uredi kodo]
  • Bevče,
  • Cirkovce,
  • Gorica,
  • Konovo,
  • Paka pri Velenju,
  • Pésje,
  • Plešivec,
  • Kavče,
  • Podkraj,
  • Stara vas,
  • Staro Velenje,
  • Šalek,
  • Šentilj,
  • Škale - Hrastovec,
  • Šmartno,
  • Vinska Gora.

Znameniti Velenjčani (po abecedi)

[uredi | uredi kodo]

Galerija

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Data on the selected settlement: Velenje (Municipality of Velenje)«. Statistical Office of the Republic of Slovenia. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. julija 2014. Pridobljeno 22. maja 2012.
  2. ↑ »Prebivalstvo po spolu in po starosti, občine in naselja, Slovenija, letno«. Statistični urad Republike Slovenije.
  3. ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 440«. Geografski informacijski sistem kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
  4. ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 13267«. Geografski informacijski sistem kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
  5. ↑ Leksikon občin kraljestev in dežel zastopanih v državnem zboru, vol. 4: Štajersko. 1904. Vienna: C. Kr. Dvorna in Državna Tiskarna, p. 272.
  6. ↑ http://www.stat.si/KrajevnaImena/pregledi_naselja_najvecja_prebivalci.asp?tlist=off&txtIme=VELENJE&selNacin=celo&selTip=naselja&ID=4911%5B%5D
  7. ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. junija 2008. Pridobljeno 23. septembra 2008.
  8. ↑ »150 let Premogovnika Velenje«. RTVSlo. 11. april 2025. Pridobljeno 13. novembra 2025.
  9. ↑ »Mejniki do leta 2024« (PDF). Premogovnik Velenje.
  10. 1 2 »Velenjski grb«. Mestna občina Velenje.
  11. ↑ »Uradni vestnik mestne občine Velenje« (PDF). Velenje.si. 19. september 2011.
  12. ↑ »Zmanjšanje onesnaženosti okolja v Šaleški dolini« (PDF). hse. 26. junij 2012. Pridobljeno 2. aprila 2022.
  13. ↑ Aškerc, Anton (1897). »Delavčeva pesem o premogu«. Digitalna Knjižnica Slovenije. Ljubljanski zvon.
  • Badovinac, Bogdan; Kladnik, Drago Savinjsko, Celje, Velenje A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1997 (COBISS)

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Velenje.
Kategorije:
Skrite kategorije: